[ Pobierz całość w formacie PDF ]
sebe kot nekdo, ki ima v rokah veliko bombo. "Ko ga ni spustila
naprej, se je menda zelo razjezil." Napravil je luping in se zare`al.
"Povem Vam, tale Sirius Black je res `iv~en ~lovek."
Deveto poglavje
Stra{ni poraz
------------------------------
Profesor Dumbledore je Gryfondomovce poslal nazaj v Veliko
dvorano, kjer so se jim ~ez nekaj minut pridru`ili {e {tudentje iz
drugih domov. Vsi so se zmedeno ozirali okoli sebe.
"Profesorji moramo natan~no preiskati grad," jim je razlo`il
Dumbledore, medtem ko sta McHudurrova in Colibri zaprla vsa vrata
v Dvorano. "Nocoj boste zaradi lastne varnosti prespali tukaj.
Predstavniki {tudentov naj zastra`ijo vhode v Dvorano, za red in mir
pa sta odgovorna predsednik in predsednica {tudentov. ^e se kaj
zgodi," se je obrnil k Percyju, ki bi se od ponosa skoraj razpo~il,
"enega izmed duhov takoj po{ljita pome."
Dumbledore je `e hotel oditi iz Dvorane, ko se je domislil: "Saj
res, potrebovali boste..."
Lahkotno je zamahnil s palico in dolge mize so se postavile ob
stene. Z drugim zamahom pa je tla prekril s stotinami mehkih,
{krlatnih spalnih vre~.
"Lahko no~," jim je {e za`elel, nato pa za sabo zaprl vrata.
Dvorana je kar zabren~ala od razburjenja; Gryfondomovci so
drugim razlagali, kaj se je zgodilo.
"Vsi v spalne vre~e!" je zavpil Percy. "Takoj nehajte klepetati! ^ez
deset minut bom ugasnil lu~i!"
"Pridita," je Ron pomignil Harryju in Hermioni. Pograbili so vsak
svojo spalno vre~o in jih zvlekli v kot.
"Mislita, da je Black {e zmeraj v gradu?" je zaskrbljeno za{epetala
Hermiona.
"Dumbledore se verjetno boji, da je," je menil Ron.
"[e dobro, da je pri{el ravno danes," je rekla Hermiona, ko so kar
oble~eni zlezli v spalne vre~e. S komolci so se naslonili na tla in
glave podprli z dlanmi. "To je edini ve~er v letu, ko ni nikogar v stolpu..."
"Po mojem je `e toliko ~asa na begu, da niti tega ne ve, katerega
smo," je pristavil Ron. "Gotovo ni vedel, da je no~ ~arovnic, sicer bi
pri{el `e med ve~erjo, in to naravnost v Veliko dvorano."
Hermiona se je stresla.
Vsi okoli njih so se spra{evali eno in isto - kako mu je uspelo
priti v grad.
"Mogo~e se zna udejaniti," se je domislila Drznvraanovka, ki je
le`ala nekaj metrov stran od njih. "Saj veste; kdor se zna udejaniti, se
lahko v trenutku prika`e, kjerkoli se mu zaho~e."
"Verjetno si je spremenil videz in se zakrinkal," je menil
Pihpuffovec iz petega letnika.
"Mogo~e pa je priletel," je ugibal Dean.
"Saj ne morem verjeti. Sem res edina, ki je prebrala Zgodovino
Bradavi~arke?" je Hermiona nejeverno zmajala z glavo.
"Verjetno si," se je nasmehnil Ron. "No, kaj pi{e v njej?"
"Da grad {~iti marsikaj, ne samo zidovi," je povedala Hermiona.
"Pred nepovabljenimi gosti ga branijo vsi mogo~i uroki. Na
Bradavi~arki se `e ne more{ udejaniti. Krinko, ki bi prevarala
morakvarje, pa bi tudi zelo rada videla. Ob vseh dostopih na grajsko
posestvo stojijo in tudi ~e bi priletel, bi ga opazili. Poleg tega Filch
pozna vse skrivne vhode v {olo in gotovo so jih po{teno zavarovali..."
"Lu~i bom ugasnil!" je zavpil Percy. "Glejte, da ste vsi v spalnih
vre~ah, in takoj utihnite!"
Sve~e so res ugasnile. Svetloba je zdaj prihajala le od za~aranega
stropa in od duhov, ki so se kot vedno {ibko svetlikali. Duhovi so
lebdeli nad spalnimi vre~ami in se vsake toliko resnobno ustavili ob
predstavnikih {tudentov ter izmenjali nekaj besed. Strop pa je bil, tako
kot nebo pred Bradavi~arko, posut z zvezdami. Zaradi tega in {tevilnih
so{olcev, ki so se {epetaje pogovarjali, se je Harry po~util, kot bi spal
na prostem, okoli njega pa bi vel ne`en veter.
Vsako uro je eden izmed u~iteljev pri{el v Dvorano pogledat, ali je
vse v redu. Okoli treh zjutraj, ko je ve~ina {tudentov kon~no zaspala,
je skozi vrata stopil Dumbledore. Harry je opazil, kako se ozira po
Percyju. Ta se je sprehajal med vre~ami in o{teval so{olce, ki so {e zmeraj
klepetali. Ko je pri{el ravnatelj, je bil samo nekaj korakov stran od Rona,
Hermione in Harryja. Vsi trije so se hitro za~eli pretvarjati, da spijo. Tako
niso videli, kako je ravnatelj pri{el k Percyju, sli{ali pa so njegove
korake.
"Ste ga na{li, profesor?" ga je {epetaje vpra{al Percy.
"Ne. Je tu vse v redu?"
"Vsekakor, gospod ravnatelj."
"Lepo. Zdaj jih nima smisla seliti nazaj v domove. Za vhod v
Gryfondom pa sem `e na{el za~asnega vratarja. Zjutraj greste lahko v
dom po svoje stvari."
"Pa debela gospa?"
"Na zemljevidu Argyllshira v drugem nadstropju se skriva. Povedala
je, da Blacka ni hotela spustiti v stolp, ker ni poznal gesla, in zato jo
je napadel. [e zmeraj ni ~isto pri sebi, ko pa se bo do konca
pomirila, jo bo gospod Filch restavriral."
Harry je zasli{al, kako so vrata Dvorane spet za{kripala, temu pa
je sledil zvok pribli`ujo~ih se korakov.
"Gospod ravnatelj!"
Glas je bil Rawsov in Harry je zadr`al dih ter pozorno
prisluhnil.
"Tudi tretje nadstropje smo natan~no preiskali in prepri~an sem,
da ga ni tam. Filch pa je pregledal je~e; nikjer ni ne duha ne sluha
za njim."
"Kaj pa astronomski stolp? U~ilnica profesorice Trelawney? Sovji
stolpi~?"
"Povsod smo ga iskali."
"Hvala. Saj se mi je kar zdelo, da si Black ne bo upal ostati v gradu."
"Ampak kako je sploh pri{el noter?" je vpra{al Raws.
Harry, ki se je ravno z u{esom naslanjal na roko, je nalahno
privzdignil glavo, da ne bi ~esa presli{al.
"V {olo bi lahko pri{el na ve~ na~inov. Kako bi neopa`en vdrl
vanjo, pa ne vem."
Harry je previdno odprl o~i in pogledal navzgor; Dumbledore je bil
s hrbtom obrnjen proti njemu, videl pa je Percyjev in deloma
tudi Rawsov obraz. Prvi je pozorno, pri~akujo~e gledal ravnatelja in
Raws ga je nejevoljno o{inil.
"Se spomnite najinega pogovora, gospod ravnatelj... Pred za~etkom
{olskega leta?" je vpra{al Raws tako, da je komaj premikal ustnice;
o~itno mu je bilo vpri~o Percyja zoprno govoriti o tem.
"Seveda se spomnim," je odvrnil Dumbledore in v njegovem glasu je
bilo zaznati nekaj podobnega svarilu.
"Zdi se mi... skoraj nemogo~e, da bi Black pri{el noter brez
pomo~i nekoga v gradu. Pred za~etkom leta sem vam povedal, da se
mi to ne zdi pametno, vi pa ste vseeno vzeli v slu`bo..."
"Prepri~an sem, da na {oli ni nikogar, ki bi pomagal Blacku," ga
je zavrnil ravnatelj z glasom, ki je dal jasno vedeti, da se o tem ne
misli ve~ pogovarjati. Raws res ni rekel nobene ve~. "K morakvarjem
moram," je nadaljeval Dumbledore. "Obljubil sem jim, da jih bom
obvestil, ko bomo {olo do konca preiskali."
"Nam niso hoteli pomagati, gospod?" je vpra{al Percy.
"O, ja. So," je hladno odgovoril Dumbledore. "Toda dokler sem
ravnatelj jaz, morakvarji ne bodo prestopili {olskega praga."
Percyju je postalo nekoliko nerodno, Dumbledore pa je tiho in
hitro od{el iz dvorane. Raws je nekaj ~asa nejevoljno gledal za
ravnateljem, nato pa se je tudi sam odpravil ven.
Harry se je ozrl k Hermioni in Ronu. Tudi onadva sta imela
odprte o~i in v svetlobi zvezd so se jima komaj opazno lesketale.
"Le kaj je Raws mislil s tem?" je za{epetal Ron.
Naslednjih nekaj dni so se vsi pogovarjali samo o Siriusu Blacku.
Mnogi so si izmi{ljali vedno bolj za lase privle~ene zgodbe o tem,
[ Pobierz całość w formacie PDF ]