[ Pobierz całość w formacie PDF ]
zabila na sanje in se zaãudila lepoti meseãne noãi, ki je
molãeãa in svetla gledala skozi okna v sobo.
Naslonila sem se nazaj na blazine, podprla glavo in se
zamislila v tiho, tiho noã. Vse spi, nikjer glasu. Mesec
sije in soba je ãudno mirna in molãeãa. Na beli otro0 ki
pruãici stojita dva para rdeãih ãeveljãkov. Eni so veãji,
ozki in dolgi, zelo pravilno stoje, kakor vojak, kadar sa-
lutira generalu. Ti so Vlado0 ini. Sama jih je postavila tja
z veliko pozornostjo, kajti ãeveljãki so 0 e ãisto novi, ko-
maj en dan stari. Drugi pa so majãkeni, nekako sme0 ni
in prikupni. To so Pikiãine copatke, prve, ki smo ji jih
nataknili na mile in mehke noÏice. Ena je prevrnjena in
je nekako ganljiva in prisrãna.
156
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
Tiho je gledal srebrni mesec skozi okno. âeveljãki na
pruãici so bili rdeãi kakor podnevi, ali mirni in kakor
utrujeni.
Po kak0 nih potih boste hodili, ãeveljãki? V grlu me je
stisnila ãudna milina in misli so ponavljale: Kod, povej-
te, kod boste hodili, ãeveljãki? Po kak0 nih cestah pojde
Vlado0 ka skozi Ïivljenje, po katerih stezah, po kak0 nih
strminah? In Pikica, kod bo hodila po svetu? Doma, na
tujem, po lepih ali grdih potih?
âeveljãki, k sreãi bi rada, da bi 0 li, po prijetnih krajih
k sreãnim ciljem!
Zahihitali so se rdeãi ãeveljãki v srebrni meseãni luãi.
O neumnica, kaj spra0 uje0 ! Nihãe ne ve tega, nihãe!
Zunaj nekje v tretji, ãetrti ulici so zalajali psi, konji so
zatopotali in voz je zadrdral. Predramila sem se.
Da, res, kadarkoli kupujem Vlado0 i ãeveljãke in jih
prinesem domov, vselej pravim: »No, glej, kako so lepi,
kako so imenitni! Ne raztrgaj jih prehitro in zdrava in
sreãna jih nosi!«
Zdrava in sreãna! Dekle, to je glavna stvar. Morda
bodo ãeveljãki, ki si jih bo0 nekoã kupovala sama, lep0 i
in draÏji, glavno je, da jih bo0 nosila zadovoljna.
Nekoã je dobila Vlado0 a lepe, bele svilene ãeveljãke,
vezene z zlatom. Naredila jih je bila lepa ãrnolaska in jih
prinesla Vlado0 i v dar. Takrat je bila Vlado0 a 0 e majhna,
kak0 na tri leta stara. Oblekli smo jo v belo obleko, na
157
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
glavi je imela klobuãek iz belih ãipk, na nogah pa bele
nogavice in tiste svilene ãeveljãke, ki jih je dobila v dar.
Kamorkoli je pri0 la, povsod je razkazovala svoje ãeveljã-
ke. Tudi k tisti ãrnolaski smo 0 li, da bi se ji pokazali in
zahvalili. Vlado0 a je hodila neizmerno oprezno, vedno
je gledala v tla. Ko smo pri0 li tja, je sedla vsa utrujena v
kot na divan.
»Trudna sem,« je rekla, »zelo trudna. Jutri ne bom
obula belih ãeveljãkov. Preveã moram paziti nanje. Kaj-
ne, beli ãeveljãki niso za vsak dan? Kajne, beli ãeveljãki
so le za posebno prazniãne dni?«
Pritrdili smo ji.
»·koda, tako lepi so! Ali hudo je z njimi, preveã mo-
ram paziti nanje.«
Tako je 0 e malo vzdihovala in konãno zaspala na
mehkem divanu.
Pokrila sem jo in s ãrnolasko sva stopili na balkon, od
koder je bil prekrasen razgled po mestu in po vrtovih.
Na balkonu so cvetele roÏe.
»Kako lepo je tu,« sem rekla. »TeÏko se boste loãili od
tega prostorãka.«
»Da, odkar je umrl oãe, stanujeva z materjo tu. Dva-
najst let.« Zagledala se je v dolino, kjer se je dvigal dim
iz tovarni0 kih dimnikov v modro nebo, ravno kakor
sveãa.
Zdela se mi je nekako otoÏna in zami0 ljena.
158
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
»Kaj vam je?« sem jo vpra0 ala. »Tako sreãni ste. Za-
roãeni ste s slavnim umetnikom, ki ga pozna skoro vsa
Evropa. Koliko ponosnih gospa in poetiãnih gospodiãen
vam zavida. Vãeraj sem bila na njegovem koncertu in
verjemite, vse je bilo prevzeto.«
»Da, da, moja sreãa je res lepa,« mi je odgovorila. »Ali
veste, ravno tak0 na se mi zdi kakor Vlado0 kini beli ãe-
veljãki. Utrudili so jo, ker je morala toliko paziti nanje.
Tudi jaz sem utrujena od svoje sreãe. Prihaja semkaj gor
k nam, razvajen od lepih Ïensk, odliãnega okusa in ob-
ãutljivih Ïivcev. Jaz moram biti vedno vedra pred njim,
kakor je danes to nebo nad nami. ,Dragica, kadar ima0
Ïalostne oãi, nisi lepa, mi pravi in jaz sama vem, da je
to res. Greva na sprehod, jaz grem pred njim po stezi,
ãudim se lepoti senãnega parka, ãudovitemu vonju li-
vad, on pa se naenkrat ustavi in pravi: ,Tvoja obleka ima
star kroj. Sploh bi smela imeti Ïenska vsako obleko naj-
veã 0 estkrat na sebi, kar je veã, je banalno. Zgodi se, da
me boli glava in si razpustim lase po ramenih, da me ne
teÏe na temenu. On pa pravi, da je to kmeãko, da mo-
ram nositi lase vedno, vedno v kroni, da bom kakor
angle0 ke kontese, ki so po njegovem mnenju najbolj po-
etiãna bitja na svetu. Peãe me vse to in Ïali. Kadar sem
z njim, moram vedno misliti le na to, kaj bom rekla, da
ga ne vznevoljim, kako se bom zasmejala, kako okreni-
la, da bo zado0 ãeno njegovemu estetskemu ãutu.«
159
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
»To so malenkosti,« sem rekla preseneãeno.
»Morda, morda tudi ne. O, da, ta ljubezen je lepa in
ãarobna. Kadar pride s svojimi goslimi, igra in me gleda
s svojimi temnimi, toliko obetajoãimi oãmi, se mi zdi, da
sem sreãna, zavidanja vredna. A ko strune utihnejo, iz-
gine ãar in jaz se veãno bojim, da bo kak0 na njegova be-
seda vse pokvarila, da bom opazila jaz na njem ali pa bo
on opazil na meni kaj takega, kar ni vredno ljubezni. Ka-
kor Vlado0 kini beli ãeveljãki je najina sreãa, vsak hip v
nevarnosti, da se umaÏe in potemni. Vlado0 a ne bo mo-
gla nositi svojih belih ãeveljãkov; za dvakrat so, za tri-
krat in potem se umaÏejo, postanejo grdi in neznatni.
Taka je tudi ta sreãa, nezanesljiva, slabotna. Lepa in dra-
gocena res, ali za dvakrat, za trikrat. Boste videli, vsega
bo konec, kmalu bo vsega konec.«
Zasenãila je z roko oãi, kakor bi se ji ble0 ãalo od reke,
ki jo je pozlatilo sonce s tisoãerimi bliski in Ïarki. Ali
videla sem, kako ji je pritekla po licu teÏka solza in ka-
nila med cvetlice, ki so stale ob ograji.
Zasmejala se je prisiljeno in natrgala je 0 opek za Vla-
do0 o. Najlep0 e roÏe je trgala, 0 opek je bil prevelik in pre-
lep za otroka.
»Zakaj ste vse oropali?« sem rekla. »Kdaj zopet se
vam bodo razcvetele roÏe na balkonu? Zakaj ne varãu-
jete z njimi?«
160
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
»Vseeno je,« je odgovorila. »Zelo rada imam Vlado0 o.
Vãasih, kadar jo vidim, mi zatrepeta srce in pekoãa Ïa-
lost mi ga napolni do vrha. V takih trenutkih mislim,
kako nestalna je moja sreãa in da ne bom nikdar imela
otrok. Moje Ïivljenje se bo razpr0 ilo v niã. Naj le ima
Vlado0 a vse roÏe, za koga naj jih hranim.«
Naglo me je objela.
»Vi Ïivite,« je rekla, »vi imate pogum za vse, za lepoto
in za senco, za skrbi, teÏave in za vsa bremena vsakda-
njosti. Va0 i prazniki so zasluÏeni in 0 e mnogo jih boste
doÏiveli. Jaz imam zdaj vsak dan svojo nedeljo, ali strah
me je delavnika.«
Popravila se je. »Ne, ne, ni me ga strah, ali on ga ne
mara, on hoãe le praznik, le jasne dni, le sonce, le vese-
lje.« Nasmehnila se je trpko: »Morda bodo tudi njego-
vi prazniki minili.«
Poslovila sem se in kmalu nato smo odpotovali iz ti-
stega mesta.
Njena zaroka se je razdrla in lani je umrla. Z njim sem
nedavno govorila.
»Naveliãan sem vsega,« je dejal, »neskonãno nave-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]